Razstava nagovarja s preprosto besedo enega ključnih uporabnih predmetov, ki pa zajema zelo širok pojmovni spekter. Vrata po svoji namembnosti igrajo zelo pomembno vlogo v našem vsakdanu, katere se zavestno malodane skoraj ne zavedamo, se pa zelo pogosto zatekamo k uporabi njihovega sekundarnega pomena: od metaforičnega in alegoričnega do asociativnega. Motivno pa so vrata tokrat povsem naključno povezala dva likovna svetova, slikarskega s kiparskim oz. kiparskega s slikarskim in ju locirala v polje dveh komplementarnih sil, ki sicer ubirata vsaka svojo pot. Vrata se v njihovem globokem asociacijskem smislu pri obeh protagonistih razstave kažejo z dveh različnih vidikov. Za Metko Kavčič so vrata iztrgano dejstvo, urbana metafora spreminjanja, propadanja, odpiranja, pri Bogdanu Borčiću pa vrata pomenijo prehod iz slike v skulpturo, iz dveh dimenzij v globino, kar doseže nenazadnje z dodajanjem konstrukcijskih elementov kot so kljuke, številke, okovje, tečaji in izrabljene grafične plošče. Tovrstni (s)prehod skozi odprtine (ne)prehodov nam podaja prepričljivo zgodbo dveh svetov, ki pričata, da umetnika na svojstven način ustvarjata izrazito pristen dialog in s tem odstirata vpogled v njuno dojemanje podajanja sekundarne stvarnosti.

Vrata v likovni umetnosti niso pogost ikonografski motiv, večkrat jih srečamo kot umetniško izdelan funkcionalen portal. Omeniti velja vrata Lorenza Ghibertija krstilnice v Firencah iz let 1424 in 1452 in kasneje zadnje delo Marcela Duchampa iz leta 1968 Dano: 1. slap, 2. svetilni plin. Nekaj let pred Duchampovimi vrati nastanejo Borčićeva Rdeča vrata, slika, ki v mnogočem zaznamuje njegov kasnejši opus. Na njej prehodno izgine iluzija prostora, da se lahko danes vrne z električnim motorjem, ki odpira in zapira krila diptiha. Ko so odprta, je pred nami modrina neba ali oceana in ne ženski akt brez obraza in s plinsko svetilko v roki. Tukaj je slika v funkciji vrat, čeprav nikoli ne želi postati vrata. Drugače je pri Metki Kavčič, kjer so skulpture vrata. Ghibertijeva vrata so bila namenjena uporabi, podobno vrata Metke Kavčič, čeprav slednja vendarle ostajajo na nivoju umetniškega dela kot Duchampova.
Vrata se v njihovem globokem asociacijskem smislu pri obeh protagonistih razstave kažejo z dveh različnih vidikov. Za Metko Kavčič so vrata iztrgano dejstvo, urbana metafora spreminjanja, propadanja, odpiranja. Svet v gibanju in zapeljevanju ostaja razgaljen pred nami, popolnoma brez ironije kot Petronijev suženj na vratih Satirikona, ki pravi: »Z desno najprej.« Tu so drobne figure, ki plezajo po vratih - enoznačni erotični simboli - vse tja do bronastih ribjih glav, kot religiozni moment. Vrata kot transformacija zunanjega v notranjost, iz globine skozi perspektivo v dojemanje stanja sveta. Vrata kot prehod iz tu v v, iz eksterierja v interier, iz videza v dušo in nazaj. Globoko metaforično se vrata razpenjajo na steni, iztrgana iz konteksta, hiše, palače ali zgolj bivališča.
Na vratih Metke Kavčič mrgoli simbolov, ki v vsakokratnem smislu presegajo obstoj vrat kot takih in jih zaznamujejo kot odprtino drugega prostora: volna, meh, koža. Vrata tudi kot obleka, ki se sleče, da se odpre nov pogled, kot tkanina, ki prekriva zato, da poudarja. Zakriva tisto, kar je potrebno odkriti, pravzaprav znamenje procesa. Kot označena past ali razpoka v homogeni strukturi prostora - želja, kamor moramo stopiti, kajti šele potem se podoba spremeni v meso. Želja kot rana resničnosti, tako pri Duchampu, kot pri Courbetu (L'Origine du monde).
Torej je posledica že vsebovana v vzroku. Pri Bogdanu Borčiću so vrata prehod iz slike v skulpturo, iz dveh dimenzij v globino, kar doseže nenazadnje z dodajanjem konstrukcijskih elementov kot so kljuke, številke, okovje, tečaji in izrabljene grafične plošče. Čeprav Borčiča zanima ploskev, ta sedaj zaradi stvari namenoma preide v naš prostor, stvar sama po sebi – objet trouve – ali samo kot znak. Vrata pri Borčiću kot prehod iz iluzije brez perspektive v globino resničnosti. A vendar so vrata kot ploskev, slika na prehodu v skulpturo, na katero lepi stvari - znake in jo tako transformira. Vrata Metke Kavčič so, za razliko, vedno le to in kot taka sposobna preživeti tudi le kot vrata, ne zgolj kot slika ali mehanizem. Seveda potem, ko prenehajo biti poligon spreminjanja pomenov in dodajanja novih metafor. Vrata. Prehod.

Jernej Kožar