Umetnostna galerija Maribor, 26. oktober – 26. november 2006
Galerija Barbara pod Mestnim trgom, Idrija, 14. junij – 31. julij 2007

Na križišču predalpskega in kraškega sveta leži Idrija, stisnjena v kotlini, ki je obdana s strmimi in gostimi gozdnimi pobočji. Nekoč je življenje v njej določalo rudarstvo in spravilo lesa, ki sta bili domeni moške delovne sile, ter prefinjeno čipkarstvo, ki so ga ustvarjale spretne ženske roke. Zgodovina idrijskega pridobivanja živega srebra sega v pozno petnajsto stoletje, izdelovanje čipkastih mojstrovin pa je dve stoletji mlajše. Klekljanje čipk, ki so ga na ta konec prinesle žene gostujočih nemških in čeških rudniških strokovnjakov, ni bilo le opravilo, ki je prinašalo dodatni zaslužek, temveč je bilo zaradi pogostega dela v skupinah tudi svojevrstna oblika družabnosti, živa še prav do nedavnega. Neverjetna hitrost, s katero so ženske sukale kleklje, je brez težav tekmovala z vrenjem besed, ki so razkrivale dnevne novice, manjše in večje skrivnosti mestnega življa.
Metka Kavčič je Idrijo in njeno bogato kulturno zakladnico bolje spoznala v lanskem letu, ko je bila povabljena na Festival idrijske čipke, ki vrača sloviti lokalni posebnosti nekdanjo veljavo in ugled. Navdušenje nad drobnimi umetninami je bilo tako veliko, da jim je namenila osrednjo vlogo v svojem najnovejšem, ambientalno zasnovanem likovnem projektu, v katerem nastopa čipka kot vsebinska in formalna povezovalka celotnega dogajanja.
Izbor naravnih materialov in izraznih medijev, ki omogočajo raznovrstno čutno izkušnjo, je kiparka strnila v izvirno interpretacijo večne teme o različnosti in soodvisnosti ženskih in moških psihofizičnih lastnosti. Kljub splošnemu prepričanju o nujnosti enakovrednega dopolnjevanja njunih specifik, je umetnica s premišljeno ikonografijo namenila ženski kot nosilki življenja središčno vlogo. Prav ženska domiselnost, začinjena s pretkanostjo ali prepredenostjo, ustvarja pogosto nevidne, a trdno zapredene sledi, potrebne za ohranjanje družinske harmonije.
V zgodbo nas uvede namizni prt, simbol domačnosti, skupnega bivanja in primarne povezanosti ženske ter moškega, ki pa je hkrati tudi okolje, v katerem nastaja čipka. Podobnost med njenim izdelovanjem in našo življenjsko potjo se ponuja sama od sebe. Oboje oblikuje poznavalsko in spretno vlečenje potez ali niti, njihovo sukanje, prepletanje in povezovanje, kar vodi k bolj ali manj kakovostnemu končnemu izidu. V zraku prosto plavajoč prt, ki ga krasi široka in gosto perforirana bordura, je izdelan iz valjane pločevine. Njegova snovna identiteta pa je zanikana tako z izpeljavo mehko učinkujočih oblik kot z dozdevno breztežnim lebdenjem v zraku, ki sugerira lahkotnost in žlahtnost praznične tkanine.
Kiparka nadaljuje z metaforično razgrnitvijo ženskih posebnosti in sposobnosti. Posreduje jih čipka velikanskih dimenzij, ki izhaja iz klasičnega idrijskega vzorca, le da je izdelana iz kovinske žice in valjane pločevine. Znova sledimo učinkoviti afirmaciji manjvrednega materiala, ki avtorici omogoča uveljaviti eleganco celote in pazljivo obravnavo slehernega detajla. Izurjeno spletanje, vozlanje in ovijanje žice v drobne vzorce, ki se zlivajo v večje domiselno oblikovane partije, pa komaj kaže dolgotrajen fizični napor, ki ga je umetnica vložila v nastanek čipkastega objekta. Prav zaradi tega je njegova vloga dvojna. Nastopa kot neposredni dokaz kiparkinega osebnega vitalizma in kot poklon življenjski siloviti neugnanosti, lastni ženskemu značaju.
Tretji sklop je namenjen prikazu sožitja moških in ženskih razlik. Težki kosi lesa, obarvani z rdečim odtenkom živosrebrove rude, asociirajo na rudnik in z njim povezanimi moškimi delovnimi nalogami. Čipkasti vzorci, opisani s pomočjo grafičnega odtisa ali neposredno varjeni v tanko pločevino, ki prekrivajo več kvadratnih metrov stropa in stene, znova predstavljajo dominanco ženskosti in njene dejavnosti. Trden, geometrično zastavljen red mogočnih lesenih elementov in igriva gibkost vegetabilnih vzorcev ustvarjata formalno razgibano ter estetsko zaključeno enoto. Dinamika dogajanja je stopnjevana z igro luči, ki zrcali in podvaja čipkast vzorec na stenah in tleh z iluzijo odbleskov na vodni gladini. Uporabi vsebinskih in snovnih elementov, značilnih za idrijsko krajevno okolje, je dodana še druga avtentično prepoznavna posebnost – ritmični zvok klekljev, ki med delom udarjajo drug ob drugega.
Metka Kavčič je svoj velik smisel za pripovednost izrazila s povezavo vizualnih in zvočnih sredstev čutne zaznave, ki uveljavljajo atmosfero gledališke scenografije ali, bolje rečeno, vmesno stopnjo med vizualno in scensko umetnostjo. Nekonvencionalni izrazni prijemi (postavitev prta, dimenzije čipke, afirmacija valjane pločevine …) niso nekakšna artificielna oznaka sodobnega, marveč zvenijo z akcenti duhovite parodije, ki dodajajo osnovnemu sporočilu še ironično obarvane pomene. Miselno in čustveno potovanje v preteklost z obujanjem tradicionalnih vrednot je umetnica izrabila za sočasno artikulacijo svojega kritičnega odnosa do sedanjosti in njene aktualne problematike.
Milojka Kline