Cankarjev dom - maj 2008
Cikel Likovni kritiki izbirajo pripravljamo v sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih krtikov in ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Leta 2001 je Metka Kavčič na razstavi Varno zavrženo v mariborskem Razstavnem salonu Rotovž predstavila cikla Vrata in Znamenja. Takrat se ji je prvič izoblikovala zamisel o likovni reinterpretaciji predmetov, v katerih prepoznamo simbole človekovega dela, povezanega z njegovo eksistenco. Kot konservatorka in restavratorka v Pokrajinskem muzeju Ptuj se ni mogla upreti lepoti starih, zavrženih vrat, ki so v svojih rezbarijah, razkošni polihromiji ali pa le v toplini grobo obdelanega lesa skrivala pripovedi o neštetih človeških usodah. Odtujitev izvornemu prostoru in funkciji ter premišljeni posegi v izvirno obliko so zadostovali, da so se vrata spremenila v umetniške artefakte, v "simulakre, ki se duhovito in s kameleonsko spretnostjo zmuzljivo sprehajajo med aluzijo uporabnosti in persiflažo vsakdanjega življenja," kot je zapisal Marko Košan.
Že leta 1997 je Metka Kavčič v intervjuju z Natašo Jenuš poudarila, da "mora imeti neko iztočnico, iz katere izhaja in razvija idejo". Trije izzivi (iztočnice) so prekinili Metkino "preoblikovanje" vrat in znamenj, in sicer: z nagrado zaznamovana udeležba na vseslovenski kiparski razstavi na freudovsko temo Ljubezen na zadnji pogled, izkušnja bikoborb v Španiji in povabilo na Festival idrijske čipke. Prva izziva sta odkrila kiparkin smisel za scensko umestitev fragmentov posameznih, simbolno izbranih predmetov v izrazito pripovedno, s čustvi nabito celoto. V Idriji pa se je ponovno srečala z osnovnim motom svojega ustvarjanja: reinterpretirati že narejeno. Če bi do začetka umetničinega prenosa prefinjenega vzorca čipke v uporno pločevino in žico ter s tem popolne preobrazbe vsebinskega in materialnega habitusa predmeta, ki je umetnico "izzval", še lahko govorili o neke vrste stranskem rokavu serijske umetnosti, pa so Zapredene sledi – tako je Kavčičeva poimenovala svojo prostorsko postavitev na temo čipke v Umetnostni galeriji Maribor, plod povsem nove umetniške imaginacije. Radikalna oddaljitev od predmeta.
navdiha je kiparki omogočila, da je iz nostalgične drže oživljanja pozabljenega prešla h kritičnemu razmišljanju o nasprotjih moško-ženske pozicije v posplošenem prepoznavanju spolnih zakonitosti.
Povabilo Bogdana Borčića k umetniškemu dialogu na izstopajočo temo obeh opusov – torej na temo vrat, je ustvarjalno zanimanje Metke Kavčič vrnilo k izhodišču te zgodbe. Kiparka je vratom, poimenovanim po resničnih ali izmišljenih nosilcih dejavnosti, ki so potekale za njimi ter so nastale iz želje iztrgati pozabi in preoblikovati zapuščino prejšnjih generacij, dodala nov tip vrat. Ta so plod Metkinega povezovanja resničnosti pomembnega elementa človeškega bivališča z njenim izvorno kiparskim nagnjenjem do raziskovanja različnih materialov, njihove kompatibilnosti ter skrajnih možnosti prenosa funkcionalnosti.
S Pletiljinimi vrati je avtorica stopila v prostor tavtologije delovnega postopka in sporočilnosti izdelka – bronastih vrat neke pletilje. Podobno kot pri prenosu vzorcev čipk v pločevino je sedaj kiparka uporabila volno, iz katere je spletla grobo tkanino, jo povoskala in dala odliti v bron. Žlahtna kovina je kosu pletenine podarila povsem nov značaj. Raster vzorcev se je zlil v usklajeno podobo kasetiranih vrat, odtenki zlate in zeleno-modre barve, ki jih svetloba lovi v gubah na površini, obujajo spomin na plemenito lepoto izdelkov starih mojstrov. Pletiljina vrata, čeprav nastala iz različnih ostankov volne, niso več zavržen predmet, iztrgan iz pozabe z umetničino roko, temveč so na novo nastali odsev njene ustvarjalnosti.
Skoraj dvodimenzionalno kiparsko delo predstavlja simbiozo likovne senzibilnosti Metke Kavčič. Uživanje v tipnem odnosu do izbranega materiala, njegovo podrejanje eksperimentalnim posegom in duhovitost v nenavadnih vsebinskih povezavah postavljajo njeno delo na mejo med nostalgičnim odnosom do minevanja ter ambicijo s starim, že poznanim kiparskim besednjakom, razmišljati o spreminjajoči se materialni in duhovni kulturi našega dne. Antropomorfen značaj teh objektov, ki ne izvira le iz njihovega poimenovanja, temveč iz po človeškem telesu povzetih proporcev, značilnih za vsa vrata tega sveta, zmanjšuje navidezen prepad med figuralnim delom umetničinega opusa in njeno preostalo ustvarjalnostjo. Humanizem je glavna, najbolj prepoznavna osnova kiparskega dela Metke Kavčič.
Meta Gaberšek Prosenc